Kako lepše pozdraviti poletje, kot na prvi poletni dan pričakati vzhod sonca? ☀☀☀
Včeraj zvečer mi mami reče: “Martina, pa bi šli midve zjutraj na Šmarno goro?” Metka in Betka sta pripravili čudovit dogodek Od vzhoda do vzhoda (sami se bosta namreč od torka, 21. junija od 5.00 do torka, 22. junija do 5.00 24 ur vzpenjali in sestopali s Šmarne gore po vseh štirinajstih urejenih poteh) in nas na Facebooku vsako jutro navduševali s čudovitimi fotografijami z vrha, zato me ni bilo težko prepričati, da sem si budilko nastavila sredi noči.
Tako sva se zbudili ob 2:40 (haha … kaj??), se v trdi temi odpeljali v Ljubljano ter že pred 5. uro zjutraj z okoli 500 (do ušes!!) nasmejanimi ljudmi čakali sonce, ki je vzšlo 10 minut čez peto. In bilo je dih jemajoče! ☀☀☀
Kako lepi in mogočni so trenutki, ko občutiš, da za srečo in zadovoljstvo potrebuješ res malo. Vredno jih je zabeležiti! Si jih ustvarjati, jih zbirati ter se ves čas opominjati, da je za srečo včasih dovolj (le) opazovanje sonca. ☀☀☀
In res, po jutru se dan pozna! Kar kipiva od ustvarjalnosti in za to ima zagotovo zaslugo sonček. Na poti nazaj sva seveda že debatirali, kateri hrib si bova poiskali v okolici Mozirja, saj želiva doživeti še veliko sončnih vzhodov! Morda pa navdušiva tudi koga izmed vas … ☀☀☀